Local view for "http://purl.org/linkedpolitics/eu/plenary/2008-05-21-Speech-3-413"

PredicateValue (sorted: default)
rdf:type
dcterms:Date
dcterms:Is Part Of
dcterms:Language
lpv:document identification number
"en.20080521.26.3-413"6
lpv:hasSubsequent
lpv:speaker
lpv:spoken text
"Hvala lepa gospe Panayotopoulos-Cassiotou za to vprašanje. V okviru že omenjene odprte metode koordinacije se države članice sicer spodbuja k zagotavljanju ustreznih minimalnih standardov. Odločitev o standardih, se pravi vrstah in višini pravic, pa je izključna domena držav članic. Zaradi raznolikosti stanja v državah članicah ocenjujemo, da ni smotrno vsiljevati skupnega standarda. Zavedati se je treba, da se v evropskem prostoru, prostoru Evropske unije, mnoge države članice srečujejo s problemi razpoložljivih javnih sredstev, z zadolženostjo in vzdržnostjo sistemov socialne zaščite. Zato je postavljanje oziroma vsiljevanje enotnih standardov na teh področjih vprašljivo. Vse navedeno pa kaže na nujnost, da države članice previdno načrtujejo in obravnavajo razmere na področju minimalnih standardov, in s tem prispevajo k odpravljanju revščine. Spoštovana poslanka Panayotopoulos-Cassiotou v svojem vprašanju še posebej izpostavlja revščino otrok. Otroci so z revščino soočeni v gospodinjstvih, kjer so starši brez zaposlitve. V gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela, zaradi nezadostnih dohodkov v družini ali v primeru, da dohodkovna podpora ne zadostuje za odpravo revščine. Izvajanje uravnoteženih in celovitih strategij ter strategij aktivne vključenosti zato vsaj posredno, vendar bistveno prispeva k vzpodbujanju blaginje otrok in mladih. Hvala. Zaposlovanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti sodita med največje izzive Evropske unije in njenih držav članic. Vendar je pa treba poudariti, da sta tako politika zaposlovanja kot socialna politika v pristojnosti držav članic. Skupnost pa jih pri njihovih dejavnostih podpira in dopolnjuje. Države članice morajo zato razviti kombinacijo politik, takšnih, ki so ob upoštevanju njihovega gospodarskega in družbenega položaja ter položaja na področju zaposlovanja najustreznejše. Dovolite mi, da navedem nekatere ukrepe Skupnosti na tem področju, ki pa so, kot rečeno, namenjeni podpori in dopolnjevanju politik, ki so v pristojnosti oziroma jih vodijo države članice. Prvič, zakonodaja Skupnosti ureja precejšnje število zadev, ki se nanašajo na delo, vključno s prostim pretokom delavcev, informacijami in posvetovanjem, delovnimi pogoji in protidiskriminacijskimi ukrepi. Drugič, orodja, kot so smernice za zaposlovanje, integrirana priporočila in skupna načela o prožni varnosti, politično usmerjajo države članice pri preoblikovanju in izvajanju njihovih politik. Tretjič, države članice so tudi v okviru odprte metode koordinacije pokazale močno politično zavezanost k izmenjavi informacij in medsebojnemu učenju. Odprta metoda koordinacije je k temu prispevala z opredelitvijo skupnih kazalnikov, spodbujanjem študij in medsebojnih pregledov ter s krepitvijo sodelovanja na ravni Evropske unije. V zvezi s pravicami delavcev in izboljšanjem delovnih razmer pravo Skupnosti med drugim ureja prosti pretok delavcev, informacije in posvetovanje, delovne pogoje, vključno z delovnim časom, zdravje in varnost pri delu ter proti diskriminacijske ukrepe. Ti se nanašajo tudi na ukrepe za spodbujanje enakosti med spoloma. Dovolite mi, da ob tem poudarim, da je v členu 137 pogodbe navedeno, da se določbe tega člena ne uporabljajo za plače. To pomeni, da Evropska unija ni pooblaščena za ukrepanje pri določanju minimalne plače. Prav tako ni pooblaščena za usklajevanje minimalnih plač med državami članicami."@sl20
lpv:translated text
"Děkuji za otázku, kterou položila paní Panayotopoulos-Cassiotouová. V rámci otevřené metody koordinace, o níž jsem už hovořil, se členské státy ve skutečnosti podporují, aby poskytly vhodné minimální normy. Rozhodnutí o normách – typu a úrovni nároků – patří do výlučné pravomoci členského státu. Vzhledem ke skutečnosti, že situace se v členských státech různí, nevidíme důvod k tomu, abychom určovali společné normy. Musíme mít na mysli, že v prostoru Evropské unie čelí mnohé členské státy problémům, jakými jsou dostupnost finančních prostředků, zadluženost a udržitelnost systémů sociálního zabezpečení. Bylo by proto nejisté určovat nebo stanovovat společné normy v těchto oblastech. Všechny tyto skutečnosti nasvědčují tomu, že členské státy by měly pečlivě plánovat a diskutovat o otázce minimálních norem a tímto způsobem přispět k odstraňování chudoby. Paní Panayotopoulos-Cassiotouová ve své otázce uváděla konkrétně chudobu dětí. Děti jsou konfrontovány s chudobou v domácnostech, kde rodiče nejsou zaměstnaní, v domácnostech, kde je míra zaměstnanosti nízká a rodinný příjem nepostačující, respektive tam, kde tyto děti žijí v podmínkách, kde příjem nepostačuje na odstranění chudoby. Z tohoto důvodu uskutečňování vyvážených a integrálních strategií zaměřených na aktivní začlenění, aspoň do určité míry, skutečně přispívá k podpoře dobrých životních podmínek dětí a mladých lidí. Děkuji. Zaměstnanost a boj proti chudobě a sociálnímu vyloučení představují největší výzvy pro Evropskou unii a její členské státy. Chtěl bych však zdůraznit, že zaměstnanost, stejně jako sociální politika, patří do pravomoci členských států a Evropská unie podporuje a doplňuje jejich činnost v této oblasti. Z tohoto důvodu musí členské státy vyvinout nejvhodnější kombinaci politik, přičemž zohlední svou hospodářskou a sociální situaci a svou situaci v oblasti zaměstnanosti. Dovolte mi zmínit některá opatření EU, která byla v této oblasti přijata a jejichž cílem je, jak jsem už uvedl, podpořit a doplnit politiky, které patří do pravomoci členských států, které je uskutečňují. V první řadě právní předpisy EU upravují velké množství záležitostí týkajících se zaměstnanosti včetně volného pohybu pracovní síly, informování a poradenství, pracovních podmínek a opatření zaměřených na boj proti diskriminaci. Za druhé jsou to nástroje, jako jsou například pokyny pro zaměstnanost, integrovaná doporučení a společné zásady týkající se flexikurity a politické pokyny členských států při provádění a uplatňování jejich politik. Za třetí, a také v rámci otevřené metody koordinace, prokázaly členské státy pevný politický závazek k výměně informací a zkušeností, z nichž se vzájemně mohou poučit. Otevřená metoda koordinace přispěla k tomuto procesu prostřednictvím zavedení společných ukazatelů, podpory studií a vzájemných průzkumů a prostřednictvím užší spolupráce na úrovni EU. V souvislosti s právy pracovníků a zlepšením pracovních podmínek evropské právní předpisy mimo jiné upravují pohyb pracovníků, svobodu informování a konzultací, pracovní podmínky včetně pracovní doby, zdraví a bezpečnosti při práci a opatření zaměřená na boj proti diskriminaci, která obsahují i opatření pro rovnost pohlaví. Dovolte mi zdůraznit, že v článku 137 Smlouvy se stanoví, že se jeho ustanovení nevztahují na mzdy. Znamená to, že Evropská unie není oprávněná stanovit minimální mzdu ani není oprávněná harmonizovat výšku minimální mzdy mezi členskými státy."@cs1
"Hr. formand! Tak for spørgsmålet fra fru Panayotopoulos-Cassiotou. Inden for den åbne koordineringsmetode, som allerede er blevet nævnt, tilskyndes medlemsstaterne faktisk til at bidrage med passende minimumstandarder. Beslutningen om standarder - type og rettighedsniveau - er fuldt ud medlemsstaternes område. Da situationen varierer medlemsstaterne imellem, er der efter vores mening ingen grund til at pålægge en fælles standard. Vi må huske på, at mange medlemsstater står over for emner på EU-området såsom disponible midler, gældsætning og sociale sikringsordningers bæredygtighed. Det vil derfor være tvivlsomt at opstille eller pålægge fælles standarder på disse områder. Alt dette angiver, at medlemsstaterne nøje skal både planlægge og drøfte spørgsmålet om minimumstandarder og på denne måde bidrage til udryddelsen af fattigdom. I sit spørgsmål henviser fru Panayotopoulos-Cassiotou særligt til børnefattigdom. Børn står over for fattigdom i husholdninger, hvor forældrene er arbejdsløse, i husholdninger, hvor beskæftigelsesgraden er lav og familiens indkomst ikke er tilstrækkelig, eller i tilfælde, hvor indkomststøtte ikke er tilstrækkeligt for at undgå fattigdom. Derfor vil gennemførelsen af afbalancerede og integrerede strategier samt strategier til aktiv integration i hvert fald til en vis grad bidrage til at fremme børns og unge menneskers velfærd. Beskæftigelse og kampen mod fattigdom og social udstødelse er de største udfordringer for EU og dets medlemsstater. Jeg vil dog påpege, at både beskæftigelsespolitik og socialpolitik henhører under medlemsstaternes kompetenceområder, og EU støtter og supplerer deres aktiviteter. Det er derfor, medlemsstaterne skal udvikle den mest passende kombination af politikker, som tager hensyn til deres økonomiske og sociale situation samt deres beskæftigelsessituation. Tillad mig at nævne nogle EU-foranstaltninger, der er truffet på dette område, og hvor intentionen, som jeg allerede har nævnt, var at støtte og supplere politikkerne, som henhører under medlemsstaternes kompetenceområder, som udfører disse. For det første regulerer EU-lovgivningen et stort antal emner i forbindelse med beskæftigelse, herunder fri bevægelighed af arbejdsstyrken, information og rådgivning, arbejdsvilkår og antidiskriminationsforanstaltninger. For det andet er der redskaber, såsom retningslinjer for beskæftigelse, integrerede anbefalinger og fælles principper for flexicurity samt politiske retningslinjer for medlemsstaterne til gennemførelsen af deres politikker. For det tredje har medlemsstaterne også inden for denne type koordinering vist en stærk politisk forpligtelse til at udveksle oplysninger og lære af hinanden. Den åbne koordineringsmetode har bidraget til dette ved at skabe fælles indikatorer, tilskynde til undersøgelser og gensidige vurderinger og gennem et stærkere samarbejde på EU-plan. I forbindelse med arbejdstagernes rettigheder og forbedringen af arbejdsvilkår regulerer EU-lovgivningen frem for alt bevægelighed for arbejdstagere, informations- og rådgivningsfrihed, arbejdsvilkår, herunder arbejdstid, sundhed og sikkerhed, samt antidiskriminationsforanstaltninger, som også dækker ligestillingsforanstaltninger. Tillad mig at nævne, at der i artikel 137 i aftalen står, at denne artikels bestemmelser ikke gælder lønninger. Dette betyder, at EU ikke har beføjelse til at fastsætte mindstelønnen eller tilpasse mindstelønnen mellem medlemslandene."@da2
". − Vielen Dank für die Anfrage von Frau Panayotopoulos-Cassiotou. Im Rahmen der Methode der offenen Koordinierung, die bereits erwähnt wurde, werden die Mitgliedstaaten ermutigt, angemessene Mindestnormen einzuführen. Die Entscheidung über die Normen – Art und Höhe der Ansprüche – trifft jeder Mitgliedstaat für sich ganz allein. Da die Lage in jedem Mitgliedstaat anders ist, ist es unserer Ansicht nach nicht sinnvoll, einen gemeinsamen Standard vorzuschreiben. Wir dürfen nicht vergessen, dass in der Europäischen Union viele Mitgliedstaaten mit Problemen wie der Verfügbarkeit von Finanzmitteln, Verschuldung und der Nachhaltigkeit der Systeme der sozialen Sicherheit zu kämpfen haben, weswegen es bedenklich wäre, in diesen Bereichen gemeinsame Normen vorzuschreiben. All dies deutet darauf hin, dass die Mitgliedstaaten die Frage der Mindestnormen genauestens erörtern und planen und auf diese Weise auch zur Armutsbekämpfung beitragen sollten. Frau Panayotopoulos-Cassiotou ging in ihrer Anfrage vor allem auf die Kinderarmut ein. Kinder leiden dann unter Armut, wenn ihre Eltern arbeitslos sind, wenn die Arbeitslosenquote in ihrer Familie hoch und das Familieneinkommen zu gering ist oder die Einkommenshilfe nicht ausreicht, die Armut zu überwinden. Daher leisten die Umsetzung ausgewogener und umfassender Strategien sowie auf eine aktive Integration abzielende Strategien zumindest in gewissem Maße einen echten Beitrag zur Förderung des Wohlergehens von Kindern und jungen Menschen. Vielen Dank. Die Beschäftigung und die Bekämpfung von Armut und sozialer Ausgrenzung zählen zu den größten Herausforderungen der Europäischen Union und ihrer Mitgliedstaaten. Es sollte jedoch darauf hingewiesen werden, dass sowohl für die Beschäftigungs- als auch für die Sozialpolitik die Mitgliedstaaten zuständig sind und die Europäische Union ihre Aktivitäten in diesen Bereichen lediglich unterstützt und ergänzt. Aus diesem Grund müssen die Mitgliedstaaten die geeignetste Kombination politischer Konzepte entwickeln und dabei ihre wirtschaftliche, soziale und beschäftigungspolitische Lage berücksichtigen. Lassen Sie mich einige EU-Maßnahmen in diesem Bereich nennen, die, wie ich bereits erwähnte, auf die Unterstützung und Ergänzung der Politiken abzielen, für die die Mitgliedstaaten, die sie durchführen, zuständig sind. Erstens regeln die EU-Rechtsvorschriften zahlreiche Angelegenheiten im Bereich Beschäftigung wie beispielsweise die Freizügigkeit der Arbeitnehmer, Unterrichtung und Anhörung, Arbeitsbedingungen und Nichtdiskriminierungsmaßnahmen. Zweitens regelt die EU Instrumente wie die beschäftigungspolitischen Leitlinien, integrierte Empfehlungen und gemeinsame Grundsätze für den Flexicurity-Ansatz und leitet die Mitgliedstaaten bei der Umsetzung und Durchführung ihrer Politiken politisch an. Drittens haben die Mitgliedstaaten auch im Rahmen dieser offenen Form der Koordinierung starkes politisches Engagement für einen Informationsaustausch und das Voneinander-Lernen bewiesen. Die Methode der offenen Koordinierung hat durch die Schaffung gemeinsamer Indikatoren, die Förderung von Studien und gegenseitigen Untersuchungen sowie eine verstärkte Zusammenarbeit auf EU-Ebene noch dazu beigetragen. Was die Arbeitnehmerrechte und die Verbesserung der Arbeitsbedingungen betrifft, so regeln die europäischen Rechtsvorschriften vor allem die Freizügigkeit der Arbeitnehmer, das Recht auf Information und Anhörung, Arbeitsbedingungen einschließlich Arbeitszeiten, Gesundheit und Sicherheit am Arbeitsplatz sowie Nichtdiskriminierungsmaßnahmen, die auch Maßnahmen zur Förderung der Geschlechtergleichstellung umfassen. https://kontakte.web.de/adr_show/?cid=204840563&cat=1&ind=S&sortier=0&sid=00000058E0ADCBB28BEF3B16AA9C835B4A3B2C" Gestatten Sie mir, darauf hinzuweisen, dass in Artikel 137 des EG-Vertrags steht, dass dieser Artikel nicht für das Arbeitsentgelt gilt. Das bedeutet, dass die Europäische Union nicht befugt ist, Mindestlöhne festzulegen und auch keine Anpassungen der Mindestlöhne der einzelnen Mitgliedstaaten vornehmen darf."@de9
"Ευχαριστώ για την ερώτηση που ετέθη από την κ. Παναγιωτοπούλου-Κασσιώτου. Στο πλαίσιο της ανοικτής μεθόδου συντονισμού, που αναφέρθηκε ήδη, τα κράτη μέλη προτρέπονται, πράγματι, να παρέχουν επαρκή ελάχιστα κριτήρια. Η απόφαση για τα κριτήρια –το είδος και το επίπεδο των δικαιωμάτων– εμπίπτουν στην αποκλειστική αρμοδιότητα των κρατών μελών. Επειδή η κατάσταση διαφέρει μεταξύ των κρατών μελών, κατά την άποψή μας, δεν υπάρχει λόγος επιβολής ενός κοινού προτύπου. Πρέπει να έχουμε υπόψη ότι στην περιοχή της Ευρωπαϊκής Ένωσης πολλά κράτη μέλη αντιμετωπίζουν προβλήματα όπως η διαθεσιμότητα πόρων, τα χρέη και η βιωσιμότητα των συστημάτων κοινωνικής ασφάλισης. Έτσι, θα ήταν αμφισβητήσιμο το να καθιερώσουμε ή να επιβάλουμε κοινά πρότυπα σε αυτούς του τομείς. Όλα αυτά δείχνουν ότι τα κράτη μέλη πρέπει τόσο να σχεδιάζουν προσεκτικά όσο και να συζητούν το ζήτημα των ελάχιστων προτύπων, και με αυτόν τον τρόπο να συμβάλουν στην εξάλειψη της φτώχειας. Στην ερώτησή της, η κ. Παναγιωτοπούλου-Κασσιώτου αναφέρθηκε συγκεκριμένα στη φτώχεια των παιδιών. Τα παιδιά αντιμετωπίζουν τη φτώχεια σε νοικοκυριά όπου οι γονείς δεν εργάζονται, σε νοικοκυριά όπου το ποσοστό της απασχόλησης είναι χαμηλό και το οικογενειακό εισόδημα είναι ανεπαρκές, ή σε περιπτώσεις όπου η ενίσχυση του εισοδήματος δεν είναι αρκετή για να εξαλείψει τη φτώχεια. Συνεπώς, η εφαρμογή ισορροπημένων και ολοκληρωμένων στρατηγικών και των στρατηγικών ενεργού ένταξης, τουλάχιστον σε κάποιον βαθμό, συμβάλλουν πραγματικά στην προαγωγή της ευημερίας των παιδιών και των νέων ανθρώπων. Σας ευχαριστώ. H απασχόληση και η καταπολέμηση της φτώχειας και του κοινωνικού αποκλεισμού αποτελούν τις μεγαλύτερες προκλήσεις για την Ευρωπαϊκή Ένωση και τα κράτη μέλη της. Ωστόσο, θα πρέπει να τονίσω ότι τόσο η πολιτική για την απασχόληση όσο και η κοινωνική πολιτική εμπίπτουν στη σφαίρα αρμοδιότητας των κρατών μελών, και η Ευρωπαϊκή Ένωση υποστηρίζει και συμπληρώνει τις ενέργειές τους. Γι’ αυτό, τα κράτη μέλη πρέπει να αναπτύξουν τον πλέον κατάλληλο συνδυασμό πολιτικών, λαμβάνοντας υπόψη την οικονομική και κοινωνική τους κατάσταση, καθώς και την κατάστασή τους στην απασχόληση. Επιτρέψτε μου να αναφέρω μερικά μέτρα της ΕΕ που έχουν ληφθεί σε αυτό το πεδίο, σκοπός των οποίων είναι, όπως ήδη ανέφερα, να στηρίξουν και να συμπληρώσουν τις πολιτικές εντός της αρμοδιότητας των κρατών μελών που τις εφαρμόζουν. Πρώτον, η νομοθεσία της ΕΕ ρυθμίζει έναν μεγάλο αριθμό ζητημάτων αναφορικά με την απασχόληση, όπως η ελεύθερη κυκλοφορία του εργατικού δυναμικού, ενημέρωση και διαβούλευση, συνθήκες εργασίας και μέτρα κατά των διακρίσεων. Δεύτερον, εργαλεία όπως οι κατευθυντήριες γραμμές για την απασχόληση, οι ολοκληρωμένες συστάσεις και οι κοινές αρχές για την ευελιξία με ασφάλεια, καθώς και πολιτική καθοδήγηση του κράτους μέλους στη μεταφορά και εφαρμογή των πολιτικών τους. Τρίτον, επίσης στο πλαίσιο αυτής της ανοικτής μορφής συντονισμού, τα κράτη μέλη έχουν δείξει ισχυρή πολιτική δέσμευση για ανταλλαγή πληροφοριών και εμπειρίας μεταξύ τους. Η ανοικτή μέθοδος συντονισμού έχει συμβάλει σε αυτό, δημιουργώντας κοινούς δείκτες, προάγοντας μελέτες και αμοιβαίες έρευνες, και μέσω μιας ισχυρότερης συνεργασίας σε επίπεδο ΕΕ. Σε σχέση με τα δικαιώματα των εργαζομένων και τη βελτίωση των συνθηκών εργασίας, πέρα από όλα τα άλλα, η ευρωπαϊκή νομοθεσία ρυθμίζει την κυκλοφορία των εργαζομένων, την ελευθερία πληροφόρησης και διαβούλευσης, τις συνθήκες εργασίας, μεταξύ αυτών το ωράριο εργασίας, την υγεία και ασφάλεια στην εργασία, και μέτρα κατά των διακρίσεων, που επίσης καλύπτουν μέτρα για την ισότητα των φύλων. Επιτρέψτε μου να επισημάνω ότι το άρθρο 137 της Συμφωνίας αναφέρει ότι οι διατάξεις αυτού του άρθρου δεν ισχύουν για τους μισθούς. Αυτό σημαίνει ότι δεν επιτρέπεται στην Ευρωπαϊκή Ένωση να καθορίσει ελάχιστους μισθούς, ούτε να εναρμονίσει τους ελάχιστους μισθούς ανάμεσα στα κράτη μέλη."@el10
"Thank you for the question posed by Mrs Panayotopoulos-Cassiotou. Within the open method of coordination which has already been mentioned, the Member States are, in fact, encouraged to provide adequate minimum standards. The decision on standards – the type and level of entitlements – are in the exclusive domain of the Member State. Because the situation differs between Member States, in our opinion there is no point in imposing a common standard. We must keep in mind that in the area of the European Union many Member States are facing issues such as availability of funds, indebtedness and the sustainability of social security systems. So it would be dubious to set up or impose common standards in these areas. All of this indicates that the Member States should both plan carefully and discuss the issue of minimum standards, and in that way contribute to the elimination of poverty. In her question, Mrs Panayotopoulos-Cassiotou referred to child poverty in particular. Children are faced with poverty in households where the parents are not in employment, in households where the rate of employment is low and the family income is insufficient, or in instances when income support is not sufficient to eliminate poverty. Therefore, implementing balanced and integral strategies, and the strategies of active inclusion at least to some degree make a real contribution to promoting the well being of children and young people. Thank you. Employment and fighting poverty and social exclusion represent the greatest challenges for the European Union and its Member States. However, I should point out that both employment policy and social policy are within the remit of the Member States, and the European Union supports and complements their activities. This is why the Member States must develop the most appropriate combination of policies, taking into account their economic and social situation and their employment situation. Allow me to mention some EU measures taken in this sphere, the intention of which is, as I have already mentioned, to support and complement the policies within the remit of the Member States who are conducting them. Firstly, the EU legislation regulates a large number of matters concerning employment, including free circulation of the workforce, information and consultation, working conditions and antidiscriminatory measures. Secondly, tools such as employment guidelines, integrated recommendations and common principles on flexicurity, and political guidance of the Member State in the transposition and implementation of their policies. Thirdly, also within this open form of coordination, the Member States have shown strong political commitment to an exchange of information and learning from each other. The open method of coordination has contributed to this by establishing common indicators, by encouraging studies and mutual surveys, and through a stronger cooperation at EU level. In connection with workers’ rights and the improvement of working conditions, apart from anything else European legislation regulates the circulation of workers, freedom of information and consultation, working conditions, including working hours, health and safety at work, and antidiscrimination measures, which also cover gender equality measures. Allow me to point out that Article 137 of the Agreement says that the provisions of this Article shall not apply to salaries. This means that the European Union is not authorised to set minimum wages, nor is it authorised to adjust minimum wages between the Member States."@en4
". Gracias por la pregunta, señora Panayotopoulos-Cassiotou. En el marco del método abierto de coordinación mencionado, se alienta a los Estados miembros a aplicar normas mínimas adecuadas. La decisión sobre las normas —el tipo y cuantía de las prestaciones— entra dentro del ámbito de actividades exclusivas de los Estados miembros. Debido a la diferente situación en que se encuentran los Estados miembros, creemos que no tiene sentido imponer normas mínimas a este respecto. Debemos considerar que en la Unión Europea muchos Estados miembros tienen problemas en relación con la disponibilidad de fondos, el endeudamiento y la sostenibilidad de los sistemas de seguridad social. Así que caben ciertas dudas sobre la conveniencia de establecer o imponer normas comunes en estos ámbitos. Todo ello indica que los Estados miembros deberían planificar cuidadosamente y examinar la cuestión de las normas mínimas y el modo de contribuir a la eliminación de la pobreza. En su pregunta, la señora Panayotopoulos-Cassiotou se refería especialmente a la pobreza entre los niños. Los niños se enfrentan a la pobreza en hogares donde los padres no tienen empleo o donde el índice de empleo es bajo y los ingresos familiares insuficientes, o bien en casos en que el apoyo a los ingresos no resulta suficiente para eliminar la pobreza. Por consiguiente, la aplicación de estrategias equilibradas e integrales y de inclusión activa al menos en alguna medida contribuye auténticamente a la promoción del bienestar de los niños y los jóvenes. Gracias. El empleo y la lucha contra la pobreza y la exclusión social constituyen los principales desafíos a los que se enfrentan la Unión Europea y sus Estados miembros. No obstante, debo señalar que tanto las políticas de empleo como las políticas sociales entran dentro del ámbito de competencias de los Estados miembros, y la Unión Europea apoya y complementa sus actividades. Éste es el motivo por el cual los Estados miembros deben desarrollar la combinación de políticas más adecuada a la luz de su situación económica y social y en materia de empleo. Permítanme mencionar algunas de las medidas que la UE ha emprendido en esta esfera, cuyo objetivo es, como ya he dicho, apoyar y complementar las políticas dentro del ámbito de actividades de los Estados miembros. En primer lugar, el Derecho comunitario recoge gran número de cuestiones relativas al empleo, incluida la libertad de circulación de trabajadores, información y consulta, condiciones laborales y medidas de lucha contra la discriminación. En segundo lugar, se cuentan los instrumentos como las directrices para el empleo, las recomendaciones y principios comunes integrados sobre flexiguridad y las orientaciones políticas para la transposición y aplicación de las políticas de los Estados miembros. En tercer lugar, y también en el marco de la coordinación abierta, los Estados miembros han demostrado un firme compromiso político para intercambiar información y experiencias entre sí. El método abierto de coordinación ha contribuido a ello gracias al establecimiento de indicadores comunes, el fomento de la realización de estudios y encuestas cruzadas y gracias también a una cooperación más estrecha a escala comunitaria. En lo que respecta a los derechos de los trabajadores y la mejora de las condiciones laborales, entre otras cosas, el Derecho comunitario reglamenta la circulación de trabajadores, la libertad de información y consulta, las condiciones laborales, incluidos los horarios de trabajo, la salud y seguridad en el trabajo y las medidas de lucha contra la discriminación, que también incluyen medidas en materia de igualdad de género. Permítanme señalar que el artículo 137 del Acuerdo establece que sus disposiciones no se aplicarán a los salarios. Ello significa que la Unión Europea no está facultada para establecer salarios mínimos, ni para armonizar tales salarios a escala comunitaria."@es21
"Tänan teid Marie Panayotopoulos-Cassiotou esitatud küsimuse eest. Juba mainitud avatud koordineerimismeetodi raames innustatakse küll liikmesriike tagama piisavaid miinimumstandardeid. Nende standardite – õiguste liikide ja tasemete – üle otsustamine on liikmesriigi ainupädevuses. Kuna erinevates liikmesriikides valitseb erinev olukord, pole meie arvates mõtet kehtestada ühtset standardit. Peame meeles pidama, et Euroopa Liidu piirkonnas tegelevad paljud liikmesriigid selliste probleemidega nagu rahaliste vahendite olemasolu, võlad ja sotsiaalkindlustussüsteemide jätkusuutlikkus. Seega oleks neis valdkondades ühtsete standardite kehtestamine kaheldava väärtusega. Kõik see viitab sellele, et liikmesriigid peaksid miinimumstandardite küsimust hoolikalt kavandama ja arutama ning aitama sel moel kaasa vaesuse kaotamisele. Oma küsimuses viitas Marie Panayotopoulos-Cassiotou eraldi laste vaesusele. Lapsed kannatavad vaesuse all leibkondades, kus vanemad ei tööta, kus tööhõive on madal ning pere sissetulekud on ebapiisavad või kui sissetulekutoetusest ei piisa vaesuse kaotamiseks. Seetõttu annab tasakaalustatud ja ühtsete strateegiate ning aktiivse kaasamise strateegiate rakendamine vähemalt mingil määral reaalse panuse laste ja noorte heaolu edendamisse. Tänan teid. Tööhõive ning vaesuse ja sotsiaalse tõrjutuse vastu võitlemine on Euroopa Liidu ja selle liikmesriikide tähtsaimad ülesanded. Samas peaksin märkima, et nii tööhõivepoliitika kui ka sotsiaalpoliitika on liikmesriikide pädevuses ning Euroopa Liit toetab ja täiendab nende tegevusi. Sellepärast peavad liikmesriigid välja töötama kõige sobivama poliitikate kombinatsiooni, võttes arvesse oma majanduslikku ja sotsiaalset olukorda ning tööhõiveolukorda. Lubage mul mainida mõningaid selles valdkonnas rakendatud ELi meetmeid, mille eesmärk on, nagu ma juba mainisin, toetada ja täiendada neid ellu viivate liikmesriikide pädevuses olevaid poliitikaid. Esiteks reguleerivad ELi õigusaktid paljusid tööhõivega seotud küsimusi, kaasa arvatud tööjõu vaba liikuvus, teave ja konsultatsioon, töötingimused ja diskrimineerimisvastased meetmed. Teiseks kasutatakse sellised vahendeid nagu tööhõivesuunised, ühtsed soovitused ja ühised põhimõtted kaitstud paindlikkuse kohta ning liikmesriikide poliitiline juhendamine õigusaktide ülevõtmisel ja oma poliitikate elluviimisel. Kolmandaks on liikmesriigid ka selles avatud koordineerimise vormis näidanud üles tugevat poliitilist tahet teabevahetuseks ja üksteise käest õppimiseks. Avatud kooskõlastusmeetod on sellele kaasa aidanud, luues ühised näitajad, soodustades uuringuid ja vastastikuseid küsitlusi ning tugevdades koostööd ELi tasandil. Seoses töötajate õiguste ja töötingimuste parandamisega reguleerib Euroopa õigus lisaks kõigele muule töötajate liikuvust, teabe- ja konsulteerimisvabadust, töötingimusi, kaasa arvatud tööaega, töökaitset ja diskrimineerimisvastaseid meetmeid, mis hõlmavad ka soolise võrdõiguslikkuse meetmeid. Lubage mul märkida, et asutamislepingu artikli 137 kohaselt ei kohaldata selle artikli sätteid tasustamise suhtes. See tähendab, et Euroopa Liidul ei ole õigust kehtestada alampalka ega ühtlustada alampalku liikmesriikide vahel."@et5
"Kiitän Marie Panayotopoulos-Cassiotouta tämän kysymyksestä. Jo mainitussa avoimessa koordinointimenettelyssä jäsenvaltioita itse asiassa rohkaistaan asianmukaisiin minimistandardeihin. Standardeja koskevat päätökset – niiden tyyppi ja taso – kuuluvat jäsenvaltioiden yksinomaiseen toimivaltaan. Koska tilanne vaihtelee jäsenvaltioittain, ei mielestämme ole viisasta asettaa yhteistä standardia. Meidän on muistettava, että Euroopan unionin alueella monet jäsenvaltiot joutuvat käsittelemään varojen saatavuutta, velkaantuneisuutta sekä sosiaaliturvajärjestelmien kestävyyttä koskevia asioita. Olisi siis arveluttavaa määrätä tai asettaa yhteisiä standardeja näille aloille. Kaikki tämä merkitsee sitä, että jäsenvaltioiden on sekä suunniteltava huolellisesti että keskusteltava minimistandardeista ja näin osaltaan edistettävä köyhyyden poistamista. Marie Panayotopoulos-Cassiotou viittasi kysymyksessään erityisesti lasten köyhyyteen. Lapset elävät köyhyydessä kotitalouksissa, joissa vanhemmat ovat työttömiä, joissa työllisyysaste on matala ja perheen tulot riittämättömät, tai tapauksissa, joissa tulotuki ei riitä köyhyyden poistamiseen. Tasapainoisten ja yhdennettyjen strategioiden ja aktiivisen osallistamisen strategioiden toteuttaminen ainakin jossain määrin edistävät lasten ja nuorten hyvinvointia. Kiitos. Työllisyys sekä köyhyyden ja sosiaalisen syrjäytymisen torjunta ovat Euroopan unionin ja sen jäsenvaltioiden suurimpia haasteita. Korostan kuitenkin, että työllisyyspolitiikka ja sosiaalipolitiikka kuuluvat jäsenvaltioiden toimivaltaan ja että Euroopan unioni tukee ja täydentää niiden toimintaa. Tämän vuoksi jäsenvaltioiden on kehitettävä tarkoituksenmukaisimmat poliittiset yhdistelmät, joissa otetaan huomioon niiden taloudellinen ja sosiaalinen tilanne sekä työllisyystilanne. Mainitsen joitakin EU:n tällä alalla toteuttamia toimenpiteitä, joilla pyritään, kuten jo totesin, tukemaan ja täydentämään yksinomaisen toimivallan omaavien jäsenvaltioiden täytäntöönpanemaa politiikkaa. Ensinnäkin EU:n lainsäädännössä säädetään monista työllisyyteen liittyvistä asioista, kuten työvoiman vapaasta liikkuvuudesta, tiedottamisesta ja kuulemisesta sekä syrjinnän vastaisista toimenpiteistä. Toiseksi ovat työllisyyden suuntaviivojen, yhdennettyjen suositusten ja joustoturvaa koskevien yhteisten periaatteiden kaltaiset välineet sekä poliittiset suuntaviivat jäsenvaltioiden avuksi niiden saattaessa yhteisön lainsäädäntöä osaksi omaansa ja toteuttaessaan politiikkaansa. Kolmanneksi, myös liittyen tähän avoimeen koordinointiin, jäsenvaltiot ovat osoittaneet vahvaa poliittista sitoutumista tietojen vaihtoon ja toisiltaan oppimiseen. Avoin koordinointimenetelmä on edistänyt tätä osaltaan yhteisin indikaattorein, kannustamalla tutkimuksiin ja yhteisiin selvityksiin sekä vahvistamalla yhteistyötä EU:n tasolla. Työntekijöiden oikeuksien ja työolojen parantamisen osalta yhteisön lainsäädännössä säädetään muun muassa työntekijöiden liikkuvuudesta, tiedottamisen ja kuulemisen vapaudesta sekä työoloista, joihin kuuluvat työajat, työterveys ja -turvallisuus sekä syrjinnän vastaiset toimenpiteet, myös tasa-arvotoimenpiteet. Korostan, että sopimuksen 137 artiklan mukaan artiklaa ei sovelleta palkkoihin. Tämä tarkoittaa, ettei Euroopan unionilla ole valtaa päättää minimipalkoista eikä sovitella minimipalkkoja jäsenvaltioiden välillä."@fi7
"Merci pour la question posée par Mme Panayotopoulos-Cassiotou. Dans le cadre de la méthode de coordination ouverte mentionnée précédemment, les États membres sont en fait encouragés à imposer des normes minimales adéquates. La décision relative à ces normes - le type et le niveau des droits - relève exclusivement de la compétence des États membres. Étant donné que la situation varie entre les États membres, nous pensons que l’imposition d’une norme commune n’aurait pas de sens. Nous devons garder à l’esprit qu’au sein de l’Union européenne, de nombreux États membres sont confrontés à des problèmes tels que la disponibilité des budgets, l’endettement et la viabilité à long terme des systèmes de sécurité sociale. Il n’est donc pas recommandé de définir ni d’imposer des normes communes dans ces domaines. Tout cela indique que les États membres doivent planifier minutieusement et discuter entre eux de la question des normes minimales et contribuer ainsi à l’élimination de la pauvreté. Dans sa question, Mme Panayotopoulos-Cassiotou fait référence en particulier à la pauvreté des enfants. Les enfants souffrent de la pauvreté dans les ménages où les parents ne travaillent pas ou trop peu et dont les revenus sont trop faibles, ou dans des situations où les revenus de remplacement ne suffisent pas à éliminer la pauvreté. La mise en œuvre de stratégies globales et équilibrées et de stratégies d’inclusion active peut donc contribuer dans une certaine mesure à promouvoir le bien-être des enfants et des jeunes. Merci. L’emploi et la lutte contre la pauvreté et l’exclusion sociale sont les plus grands défis auxquels sont confrontés l’Union européenne et ses États membres. Toutefois, je dois signaler que la politique en matière d’emploi et la politique sociale relèvent toutes deux de la compétence des États membres et que l’Union européenne soutient et complète leurs activités. C’est pourquoi les États membres doivent développer la combinaison la plus appropriée de politiques en tenant compte de leur situation économique et sociale et de leur situation en matière d’emploi. Permettez-moi de mentionner certaines mesures prises par l’Europe dans ce domaine, dont l’intention, comme je l’ai déjà mentionné, est de soutenir et de compléter les politiques relevant de la compétence des États membres qui les mènent. Premièrement, la législation européenne réglemente un grand nombre de questions relatives à l’emploi, y compris la libre circulation des travailleurs, l’information et la consultation, les conditions de travail et les mesures anti-discriminatoires. Deuxièmement, les outils tels que les lignes directrices en matière d’emploi, les recommandations intégrées et les principes communs en matière de flexicurité et l’orientation politique des États membres dans la transposition et dans la mise en œuvre de leurs politiques. Troisièmement, et également dans le cadre de cette forme ouverte de communication, les États membres se sont montrés très engagés politiquement en faveur d’un échange d’information et d’apprentissages mutuels. La méthode de coordination ouverte y contribue par la définition d’indicateurs communs, en encourageant les études et les enquêtes mutuelles et par le biais d’une meilleure coopération au niveau européen. En ce qui concerne les droits des travailleurs et l’amélioration des conditions de travail, la législation européenne régit notamment la libre circulation des travailleurs, la liberté d’information et de consultation, les conditions de travail, y compris la durée du temps de travail, la santé et la sécurité au travail et les mesures anti-discriminatoires, qui couvrent également les mesures relatives à l’égalité des genres. Permettez-moi de souligner que l’article 137 de l’accord précise que les dispositions de cet article ne s’appliquent pas aux salaires. Cela signifie que l’Union européenne n’a pas le droit de définir un salaire minimum, et qu’elle n’a pas non plus le droit d’ajuster les salaires minimaux entre les États membres."@fr8
"Köszönöm Panayotopoulos-Cassiotou asszony kérdését. A már említett nyitott koordinációs módszeren belül a tagállamok valóban arra kapnak ösztönzést, hogy megfelelő minimumszabványokat állapítsanak meg. A szabványokról való döntés — a jogosultságok típusát és szintjét illetően — a tagállamok kizárólagos joga. Mivel a helyzet tagállamok szerint eltérő, véleményünk szerint nincs értelme közös szabvány előírásának. Nem szabad elfelejtenünk, hogy az Európai Unió területén számos tagállamnak kell szembenéznie olyan kérdésekkel, mint a források rendelkezésre állása, eladósodás és a szociális biztonsági rendszerek fenntarthatósága. Kétes értékű lenne tehát közös szabványokat létesíteni vagy előírni ezeken a területeken. Mindezek arra mutatnak, hogy a minimumszabványokat a tagállamoknak gondosan meg kell tervezniük és meg kell vitatniuk, mivel ily módon hozzájárulhatnak a szegénység megszüntetéséhez. Kérdésében Panayotopoulos-Cassiotou asszony külön utalt a gyerekszegénységre. A gyerekeket azokban a háztartásokban fenyegeti szegénység, ahol a szülők nem foglalkoztatottak, háztartásokban, ahol a foglalkoztatási ráta alacsony és a család jövedelme elégtelen vagy olyan esetekben, amikor a jövedelemtámogatás nem elegendő a szegénység megszüntetésére. Ezért a kiegyensúlyozott és integrált stratégiák megvalósítása, valamint az aktív befogadásra irányuló stratégiák legalább bizonyos fokig tényleges hozzájárulást jelentenek a gyerekek és fiatalok jólétének előmozdításához. Köszönöm. A foglalkoztatás, illetve a szegénység és a társadalmi kirekesztés elleni harc képviseli az Európai Unió és tagállamai előtt álló legnagyobb kihívást. Azonban rá kell mutatnom arra is, hogy mind a foglalkoztatáspolitika, mind a szociálpolitika a tagállamok hatáskörébe tartozik, és az Európai Unió pedig az ő tevékenységüket támogatja és kiegészíti. Éppen ezért a tagállamoknak a legmegfelelőbb politikai kombinációt kell kidolgozniuk, figyelembe véve gazdasági és társadalmi helyzetüket, és a foglalkoztatási helyzetüket is. Engedjék meg, hogy megemlítsek néhány e területen tett uniós intézkedést, amelyek célja, amint már említettem, a tagállamok hatáskörébe tartozó politikák támogatása és kiegészítése. Először az Unió jogszabályai nagyon sok, a foglalkoztatást érintő kérdést szabályoznak, a munkaerő szabad mozgását, az információt és konzultációt, a munkakörülményeket és a megkülönböztetés ellenes intézkedéseket is beleértve. Másodszor olyan eszközöket említenék, mint a foglalkoztatási iránymutatások, integrált ajánlások és közös elvek a ’flexicurity’ vonatkozásában és a politikai irányítás azon tagállamok számára, amelyek politikáik végrehajtásán és megvalósításán dolgoznak. Harmadszor szintén ezen a nyitott koordinációs formán belül, a tagállamok erős politikai elkötelezettséget mutattak az információcsere és az egymástól történő kölcsönös tanulás iránt. A nyitott koordinációs módszer ehhez a közös indikátorok meghatározásával, a vizsgálatok és kölcsönös felmérések ösztönzésével és erőteljesebb uniós szintű együttműködéssel járult hozzá. A munkavállalók jogaival és a munkakörülmények javításával kapcsolatban az európai jogszabályok, egyebek mellett, szabályozzák a munkavállalók szabad mozgását, az információ és a konzultáció szabadságát, a munkafeltételeket, a munkaidőt is beleértve, a munkahelyi biztonságot és egészséget és a megkülönböztetés-ellenes, köztük a nemek közötti egyenlőséggel kapcsolatos intézkedéseket. Engedjék meg, hogy kiemeljem, a Szerződés 137. cikke kimondja, hogy e cikk rendelkezései nem vonatkoznak a fizetésekre. Ez azt jelenti, hogy az Európai Unió nem rendelkezik felhatalmazással sem a minimálbérek megállapítására, sem pedig a minimálbérek összehangolására a tagállamok között."@hu11
". Ringrazio per la domanda posta dall’onorevole Panayotopoulos-Cassiotou. All’interno del metodo di coordinamento aperto che è stato menzionato, gli Stati membri sono, in effetti, incoraggiati a fornire condizioni minime adeguate. La decisione in merito a queste ultime – il tipo e il livello di diritti – sono di competenza esclusiva degli Stati membri. Poiché la situazione differisce tra gli Stati membri, a nostro avviso non ha senso imporre uno comune. Dobbiamo tenere presente che nell’area dell’Unione europea molti Stati membri affrontano questioni, quali la disponibilità di fondi, l’indebitamento e la sostenibilità dei sistemi di sicurezza sociale. Sarebbe pertanto discutibile istituire o imporre condizioni comuni in tali ambiti. Tutto ciò indica che gli Stati membri devono sia pianificare con attenzione, che discutere la questione delle condizioni minime e contribuire in tal modo all’eliminazione della povertà. Nella sua interrogazione, l’onorevole Panayotopoulos-Cassiotou ha fatto riferimento in particolare alla povertà infantile. I bambini affrontano la povertà nelle famiglie in cui i genitori non sono occupati, in famiglie in cui il tasso di occupazione è basso e il reddito della famiglia è insufficiente o nei casi in cui il sostegno al reddito non è sufficiente a eliminare la povertà. Di conseguenza, attuare strategie equilibrate e integrali, nonché strategie di inclusione attiva, almeno per certi versi, contribuisce effettivamente a promuovere il benessere dei minori e dei giovani. Grazie. Occupazione e lotta contro la povertà e l’esclusione sociale rappresentano le maggiori sfide per l’Unione europea e gli Stati membri. Desidero tuttavia sottolineare che sia la politica dell’occupazione che la politica sociale rientrano tra le competenze degli Stati membri e che l’Unione europea appoggia e completa le loro attività. Ecco perché gli Stati membri devono sviluppare le più adeguate combinazioni di politiche, tenendo conto della loro situazione economica e sociale e della loro situazione occupazionale. Desidero menzionare alcune misure che l’UE ha intrapreso in questo ambito e la cui intenzione è, come ho già accennato, appoggiare e completare le politiche che rientrano tra le competenze degli Stati membri che le conducono. Innanzi tutto, la normativa UE disciplina un elevato numero di questioni riguardanti l’occupazione, tra cui libera circolazione della forza lavoro, informazioni e consultazioni, condizioni di lavoro e misure antidiscriminatorie. In secondo luogo, strumenti quali orientamenti in materia di occupazione, raccomandazioni integrate e principi comuni sulla flessicurezza, nonché la guida politica degli Stati membri nella trasposizione e nell’attuazione delle loro politiche. Terzo, anche nel quadro di tale forma di coordinamento aperto, gli Stati membri hanno dimostrato un forte impegno politico volto allo scambio di informazioni e ad apprendere l’uno dall’altro. Il metodo di coordinamento aperto vi ha contribuito, istituendo indicatori comuni, incoraggiando studi e indagini reciproci e attraverso una più forte cooperazione a livello europeo. Per quanto attiene ai diritti dei lavoratori e al miglioramento delle condizioni di lavoro, la normativa europea si limita a regolamentare la circolazione dei lavoratori, la libertà di informazione e consultazione, le condizioni di lavoro, tra cui l’orario di lavoro, salute e sicurezza sul posto di lavoro e misure antidiscriminatorie, che comprendono anche misure in materia di parità di genere. Desidero sottolineare che nell’articolo 137 dell’accordo si afferma che le disposizioni di tale articolo non si applicano ai salari, il che significa che l’Unione europea non è autorizzata a definire minimi salariali, né tanto meno ad allineare i minimi salariali tra gli Stati membri."@it12
"Dėkoju už ponios Panayotopoulos-Cassiotou pateiktą klausimą. Taip pat leiskite atkreipti dėmesį, kad Susitarimo 137 straipsnyje pasakyta, jog šio straipsnio nuostatos netaikomos darbo užmokesčiui. Tai reiškia, kad Europos Sąjunga neturi įgaliojimų nustatyti minimalaus darbo užmokesčio, ji taip pat neturi įgaliojimų koreguoti minimalaus darbo užmokesčio skirtingose valstybėse narėse. Taikant minėtąjį atvirą bendradarbiavimo metodą, valstybės narės iš esmės yra skatinamos nustatyti pakankamus būtiniausius standartus. Sprendimai dėl standartų (teisių tipų ir lygių) yra valstybių narių išskirtinė kompetencija. Kadangi valstybėse narėse situacija skiriasi, manoma, kad nėra prasmės nustatyti bendrą standartą. Turime neužmiršti, kad daugelis Europos Sąjungos erdvėje esančių valstybių narių sprendžia tam tikrus klausimus, pavyzdžiui, finansavimo užtikrinimo, įsiskolinimo ir socialinio draudimo sistemų tvarumo. Abejotina, ar šiose srityse tikslinga nustatyti ar primesti bendrus standartus. Visi šie dalykai rodo, kad valstybės narės turėtų atidžiai planuoti būtiniausius standartus bei diskutuoti šiuo klausimu ir taip prisidėti prie skurdo išnaikinimo. Savo klausime ponia Panayotopoulos-Cassiotou konkrečiai paminėjo vaikų skurdą. Vaikai su skurdu susiduria tuose namų ūkiuose, kur tėvai yra bedarbiai, namų ūkiuose, kur yra žemas užimtumo laipsnis ir šeimos pajamos yra nepakankamos, arba tais atvejais, kai pajamų paramos nepakanka pašalinti skurdą. Todėl subalansuotų ir integruotų strategijų bei aktyvaus įtraukimo strategijų įgyvendinimas turėtų bent iš dalies realiai prisidėti, gerinant vaikų ir jaunimo gerovę. Ačiū. Užimtumas bei kova prieš skurdą ir socialinę atskirtį – tai didžiausi iššūkiai Europos Sąjungai ir jos valstybėms narėms. Tačiau turiu atkreipti dėmesį, kad užimtumo politika ir socialinė politika yra valstybių narių kompetencijos sritys, o Europos Sąjunga remia ir papildo jų veiklą. . Štai kodėl valstybės narės turi siekti sukurti tinkamiausią strategijų derinį, atsižvelgdamos į savo ekonominę ir socialinę padėtį bei į padėtį užimtumo srityje. Leiskite man paminėti kai kurias šios srities ES priemones, kuriomis, kaip jau minėjau, siekiama teikti paramą ir papildyti jas įgyvendinančių valstybių narių kompetencijai priklausančias strategijas. Pirmiausia ES teisės aktai reglamentuoja daug įvairių užimtumo srities klausimų, įskaitant laisvą darbo jėgos judėjimą, informaciją ir konsultacijas, darbo sąlygas bei antidiskriminacines priemones. Antra – tai įrankiai, pavyzdžiui, užimtumo rekomendacijos, bendrųjų lankstumo ir užimtumo garantijų principų bendrosios rekomendacijos bei politinis vadovavimas valstybėms narėms, perkeliant ir įgyvendinant jų strategijas. Tračia – plėtodamos šią atvirą koordinavimo formą, valstybės narės yra pademonstravusios tvirtą politinį pasiryžimą keistis informacija bei mokytis vienos iš kitų. Skatindamas tyrimus ir tarpusavio apklausas bei stiprindamas bendradarbiavimą ES lygiu, atvirasis koordinavimo metodas šioje srityje padėjo nustatyti bendrus rodiklius. Kalbant apie dirbančiųjų teises bei darbo sąlygų gerinimą, be kitų dalykų Europos teisė reglamentuoja darbininkų judėjimą, informacijos ir konsultacijų laisvę, darbo sąlygas, įskaitant darbo laiką, sveikatą ir saugą darbe, antidiskriminacines priemones, įskaitant lyčių lygybės užtikrinimo priemones."@lt14
"Paldies par kundzes uzdoto jautājumu. Saskaņošanas atvērtajā metodē, kas jau bija pieminēta, dalībvalstis faktiski tiek aicinātas sniegt piemērotus minimālos standartus. Jautājums par standartiem – tiesību veidu un līmeni – ir ekskluzīvā dalībvalstu kompetencē. Tā kā situācija dalībvalstīs ir atšķirīga, mūsuprāt nav iemesla noteikt kopīgus standartus. Mums jāatceras, ka Eiropas Savienības zonā vairākas dalībvalstis saskaras ar tādiem jautājumiem kā fondu pieejamību, parādsaistības un sociālās drošības sistēmu ilgtpēja. Tāpēc būtu apšaubāmi izveidot vai noteikt kopīgus standartus šajā jomās. Tas viss norāda, ka dalībvalstīm gan rūpīgi jāplāno un jāapspriež minimālo standartu jautājums, gan tādā veidā jāveicina nabadzības novēršana. Savā jautājumā kundze īpaši pieminēja bērnu nabadzību. Bērni saskaras ar nabadzību mājsaimniecībās, kur vecāki nav nodarbināti, mājsaimniecībās, kur ir zems nodarbinātības līmenis un ģimenes ienākumi ir nepietiekami, vai gadījumos, kad ienākumu atbalsts nav pietiekams, lai novērstu nabadzību. Tāpēc, ieviešot līdzsvarotas un integrālas stratēģijas, un aktīvas iesaistes stratēģijas vismaz zināmā mērā notiks patiess ieguldījums, lai veicinātu bērnu un jauniešu labklājību. Paldies. Nodarbinātība un nabadzības un sociālās izstumtības apkarošana Eiropas Savienībai un tās dalībvalstīm rada lielu izaicinājumu. Tomēr man jāatzīmē, ka gan nodarbinātības politika, gan sociālā politika ir dalībvalstu ziņā, un Eiropas Savienība atbalsta un papildina to aktivitātes. Tāpēc dalībvalstīm jāizstrādā piemērotākā politiku kombinācija, ņemot vērā to ekonomisko un sociālo situāciju un to nodarbinātības situāciju. Ļaujiet man pieminēt dažus ES pasākumus, kas pieņemti šajā jomā, kuru nolūks, kā jau es minēju, ir atbalstīt un papildināt dalībvalstu ziņā esošo politiku, kas to īsteno. Pirmkārt, ES tiesību akti regulē vairākus jautājumus par nodarbinātību, tajā skaitā strādājošo pārvietošanās brīvību, informācijas un konsultāciju, darba apstākļus un diskriminācijas aizlieguma pasākumus. Otrkārt, tādi līdzekļi kā nodarbinātības vadlīnijas, integrētas rekomendācijas un kopēji principi par elastību un drošību, un politikas vadlīnijas dalībvalstīm to politiku transponēšanā un īstenošanā. Treškārt, arī šajā atvērtajā saskaņošanas veidā, dalībvalstis ir parādījušas stingru politisko gribu par informācijas apmaiņu un mācīšanos vienai no otras. Saskaņošanas atvērtā metode ir to veicinājusi, radot kopējas norādes, veicinot pētījumus un savstarpējus apskatus, un izmantojot ciešāku sadarbību ES līmenī. Saistībā ar darbinieku tiesībām un darba apstākļu uzlabošanu, līdzās visas citam Eiropas tiesību akti regulē darbinieku aprisi, informācijas brīvību un konsultācijas, darba apstākļus, ieskaitot darba laiku, veselību un drošību darbā, un diskriminācijas aizlieguma pasākumus, kas arī ietver dzimumu līdztiesības pasākumus. Ļaujiet man atzīmēt, ka Līguma 137. pantā teikts, ka šī panta normas nav piemērojamas algām. Tas nozīmē, ka Eiropas Savienībai nav tiesību noteikt minimālo algu, ne arī saskaņot minimālās algas starp dalībvalstīm."@lv13
"Hvala lepa gospe Panayotopoulos-Cassiotou za to vprašanje. V okviru že omenjene odprte metode koordinacije se države članice sicer spodbuja k zagotavljanju ustreznih minimalnih standardov. Odločitev o standardih, se pravi vrstah in višini pravic, pa je izključna domena držav članic. Zaradi raznolikosti stanja v državah članicah ocenjujemo, da ni smotrno vsiljevati skupnega standarda. Zavedati se je treba, da se v evropskem prostoru, prostoru Evropske unije, mnoge države članice srečujejo s problemi razpoložljivih javnih sredstev, z zadolženostjo in vzdržnostjo sistemov socialne zaščite. Zato je postavljanje, oziroma vsiljevanje enotnih standardov na teh področjih vprašljivo. Vse navedeno pa kaže na nujnost, da države članice previdno načrtujejo in obravnavajo razmere na področju minimalnih standardov, in s tem prispevajo k odpravljanju revščine. Spoštovana poslanka Panayotopoulos-Cassiotou v svojem vprašanju še posebej izpostavlja revščino otrok. Otroci so z revščino soočeni v gospodinjstvih, kjer so starši brez zaposlitve. V gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela, zaradi nezadostnih dohodkov v družini ali v primeru, da dohodkovna podpora ne zadostuje za odpravo revščine. Izvajanje uravnoteženih in celovitih strategij ter strategij aktivne vključenosti zato vsaj posredno, vendar bistveno prispeva k vzpodbujanju blaginje otrok in mladih. Hvala. Zaposlovanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti sodita med največje izzive Evropske unije in njenih držav članic. Vendar je pa treba poudariti, da sta tako politika zaposlovanja kot socialna politika v pristojnosti držav članic. Skupnost pa jih pri njihovih dejavnostih podpira in dopolnjuje. Države članice morajo zato razviti kombinacijo politik, takšnih, ki so ob upoštevanju njihovega gospodarskega in družbenega položaja ter položaja na področju zaposlovanja, najustreznejše. Dovolite mi, da navedem nekatere ukrepe Skupnosti na tem področju, ki pa so, kot rečeno, namenjeni podpori in dopolnjevanju politik, ki so v pristojnosti, oziroma jih vodijo države članice. Prvič, zakonodaja Skupnosti ureja precejšnje število zadev, ki se nanašajo na delo, vključno s prostim pretokom delavcev, informacijami in posvetovanjem, delovnimi pogoji in protidiskriminacijskimi ukrepi. Drugič, orodja kot so smernice za zaposlovanje, integrirana priporočila in skupna načela o prožni varnosti, politično usmerjajo države članice pri preoblikovanju in izvajanju njihovih politik. Tretjič, države članice so tudi v okviru odprte metode koordinacije pokazale močno politično zavezanost k izmenjavi informacij in medsebojnemu učenju. Odprta metoda koordinacije je k temu prispevala z opredelitvijo skupnih kazalnikov, spodbujanjem študij in medsebojnih pregledov ter s krepitvijo sodelovanja na ravni Evropske unije. V zvezi s pravicami delavcev in izboljšanjem delovnih razmer pravo Skupnosti med drugim ureja prosti pretok delavcev, informacije in posvetovanje, delovne pogoje, vključno z delovnim časom, zdravje in varnost pri delu ter proti diskriminacijske ukrepe. Ti se nanašajo tudi na ukrepe za spodbujanje enakosti med spoloma. Dovolite mi, da ob tem poudarim, da je v členu 137 pogodbe navedeno, da se določbe tega člena ne uporabljajo za plače. To pomeni, da Evropska unija ni pooblaščena za ukrepanje pri določanju minimalne plače. Prav tako ni pooblaščena za usklajevanje minimalnih plač med državami članicami."@mt15
"Dank u voor de vraag die is gesteld door mevrouw Panayotopoulos-Cassiotou. Binnen de open werkwijze van samenwerking, die al is genoemd, worden de lidstaten in feite aangemoedigd om adequate minimumnormen te verschaffen. Het besluit betreffende normen – het soort en de hoogte van hetgeen waarop men recht heeft – bevinden zich op het exclusieve terrein van de lidstaat. Omdat de situatie tussen lidstaten verschilt, heeft het naar onze mening geen zin om een gezamenlijke norm op te leggen. Wij moeten in het oog houden dat in het gebied van de Europese Unie veel lidstaten geconfronteerd worden met kwesties zoals beschikbaarheid van financiële middelen, schuldplichtigheid en de houdbaarheid van sociale zekerheidssystemen. Daarom zou het dubieus zijn om gezamenlijke normen in te stellen of op te leggen in die gebieden. Dit alles wijst erop dat de lidstaten de kwestie van minimumnormen zorgvuldig moeten voorbereiden en bespreken, en op die manier bijdragen aan de uitbanning van armoede. Mevrouw Panayotopoulos-Cassiotou verwees in haar vraag in het bijzonder naar armoede bij kinderen. Kinderen worden geconfronteerd met armoede in huishoudens waar de ouders geen werk hebben, in huishoudens waar de mate van werk laag is en het gezinsinkomen onvoldoende is, of in gevallen dat bijstand niet voldoende is om de armoede uit te bannen. Daarom bieden het implementeren van evenwichtige en integrale strategieën, en de strategieën van actieve insluiting, ten minste tot op zekere hoogte, een werkelijke bijdrage tot het bevorderen van het welzijn van kinderen en jonge mensen. Dank u wel. Werk en het bestrijden van armoede en sociale uitsluiting behoren tot de grootste uitdagingen voor de Europese Unie en haar lidstaten. Ik moet er echter op wijzen dat zowel het arbeidsbeleid als het sociale beleid binnen de bevoegdheid van de lidstaten liggen, en dat de Europese Unie hun activiteiten ondersteunt en aanvult. Daarom moeten de lidstaten de meest geschikte combinatie van beleid ontwikkelen, waarbij rekening wordt gehouden met hun economische en sociale situatie en hun werkgelegenheidssituatie. Sta me toe om een aantal EU-maatregelen te noemen die in deze sfeer zijn genomen, waarvan de bedoeling is om, zoals ik al heb gezegd, het beleid binnen de bevoegdheid van de lidstaten die dit uitvoeren, te ondersteunen en aan te vullen. Ten eerste reguleert de EU-wetgeving een groot aantal zaken betreffende werkgelegenheid, met inbegrip van het vrije verkeer van de arbeidskrachten, informatie en overleg, arbeidsomstandigheden en anti-discriminatie-maatregelen. Ten tweede zijn er instrumenten zoals arbeidsrichtsnoeren, geïntegreerde aanbevelingen en gemeenschappelijke beginselen inzake flexizekerheid, en politieke aansturing van de lidstaat voor de omzetting en tenuitvoerlegging van zijn beleid. Ten derde hebben de lidstaten, ook binnen deze open vorm van samenwerking, sterke politieke betrokkenheid getoond ten opzichte van een uitwisseling van informatie en het leren van elkaar. De open wijze van samenwerking heeft hieraan bijgedragen door instelling van gezamenlijke indicatoren, door het aanmoedigen van onderzoeken en wederzijdse studies, en door een sterkere samenwerking op EU-niveau. In verband met de rechten van werknemers en de verbetering van arbeidsomstandigheden, reguleert de Europese wetgeving, afgezien van andere zaken, het vrije verkeer van werknemers, vrijheid van informatie en overleg, arbeidsvoorwaarden, met inbegrip van arbeidsuren, gezondheid en veiligheid op het werk, en anti-discriminatiemaatregelen, die ook maatregelen bevatten voor gelijkheid van mannen en vrouwen. Sta me toe om erop te wijzen dat artikel 137 van de overeenkomst luidt dat de voorzieningen van dit artikel niet van toepassing zijn op salarissen. Dit betekent dat de Europese Unie niet gemachtigd is om minimumlonen in te stellen en evenmin gemachtigd is minimumlonen bij te stellen tussen de lidstaten."@nl3
"Dziękuję za pytanie postawione przez panią poseł Panayotopoulos-Cassiotou. W ramach już wspomnianej otwartej metody koordynacji państwa członkowskie są w istocie zachęcane do zapewniania odpowiednich minimalnych standardów. Decyzja dotycząca standardów- rodzaju i poziomu uprawnień - znajduje się w wyłącznych kompetencjach państwa członkowskiego. Ponieważ sytuacja różni się w zależności od państwa członkowskiego, naszym zdaniem nie ma sensu wprowadzanie wspólnego standardu. Musimy pamiętać, że na obszarze Unii Europejskiej wiele państw członkowskich ma do czynienia ze sprawami, takimi jak dostępność środków finansowych, zadłużenie i stabilność systemów zabezpieczeń społecznych. Tak więc ustanawianie lub narzucanie wspólnych standardów w tych obszarach miałoby wątpliwą wartość. To wszystko wskazuje, że państwa członkowskie powinny zarówno uważnie planować, jak i omawiać kwestię minimalnych standardów i w ten sposób przyczyniać się do eliminowania ubóstwa. W swoim pytaniu, pani poseł Panayotopoulos-Cassiotou odniosła się szczególnie do ubóstwa dzieci. Bieda dotyczy dzieci mieszkających w tych gospodarstwach domowych, w których rodzice nie posiadają zatrudnienia, w których współczynnik zatrudnienia jest niski, a dochody rodziny niewystarczające lub w przypadkach, gdzie wsparcie dla dochodów nie jest wystarczające dla wyeliminowania ubóstwa. Dlatego też wdrażanie zrównoważonych i integralnych strategii oraz strategii aktywnej integracji przynajmniej w pewnym zakresie stanowi wkład w promowanie dobrobytu dzieci i młodzieży. Dziękuję. Zatrudnienie i walka z ubóstwem i wykluczeniem społecznym stanowią największe wyzwania dla Unii Europejskiej i jej państw członkowskich. Chciałbym jednak wskazać, że zarówno polityka zatrudnienia, jak i polityka społeczna należą do zakresu kompetencji państw członkowskich, a Unia Europejska wspiera i uzupełnia ich działania. Dlatego też państwa członkowskie muszą opracować najwłaściwsze połączenie różnych polityk, biorąc pod uwagę swoją sytuację gospodarczą i sytuację w dziedzinie zatrudnienia. Pozwolą państwo, że wspomnę niektóre środki podjęte przez UE w tej sferze, których celem było, jak już wspomniałem, wspieranie i uzupełnianie polityki leżącej w gestii tych państw członkowskich, które ją realizują. Po pierwsze, prawodawstwo UE reguluje bardzo wielką liczbę kwestii dotyczących zatrudnienia, w tym swobodny przepływ siły roboczej, informacje i konsultację, warunki pracy i środki zapobiegania dyskryminacji. Po drugie, narzędzia takie, jak wytyczne w sprawie zatrudnienia, zintegrowane zalecenia i wspólne zasady dotyczące elastyczności i bezpieczeństwa w zatrudnieniu oraz kwestię udzielania państwu członkowskiemu wytycznych politycznych, dotyczących ich transpozycji oraz realizacji polityki tego państwa. Po trzecie, również w ramach tej otwartej formy koordynacji, państwa członkowskie wykazały silne polityczne zobowiązanie do wymiany informacji i wzajemnego uczenia się. Otwarta metoda koordynacji przyczyniła się do tego poprzez ustanowienie wspólnych wskaźników, poprzez zachęcanie do prowadzenia analiz i wzajemnych sondaży oraz poprzez ściślejszą współpracę na szczeblu UE. W związku z prawami pracowników i poprawą warunków pracy, europejskie prawodawstwo reguluje oprócz innych spraw także przepływ pracowników, wolność informacji i konsultacji, warunki pracy, w tym godziny pracy, zdrowie i bezpieczeństwo przy pracy i środki zapobiegania dyskryminacji, obejmujące też środki z dziedziny równości płci. Pozwolę sobie wskazać na artykuł 137 porozumień, który mówi, że postanowienia tego artykułu nie mają zastosowania do wynagrodzeń. Oznacza to, że Unia Europejska nie posiada uprawnień do ustalania płac minimalnych, ani też do ustalania płac minimalnych pomiędzy państwami członkowskimi."@pl16
"Agradeço a pergunta colocada pela senhora deputada Panayotopoulos-Cassiotou. No âmbito do referido método aberto de coordenação, os Estados-Membros são, com efeito, instados a definir padrões mínimos adequados. As decisões relativas a normas, assim como ao tipo e nível dos direitos, são da alçada exclusiva do Estado-Membro. Considerando as disparidades existentes entre Estados-Membros, não seria aconselhável, na nossa opinião, impor uma norma comum. Não devemos esquecer que no seio da União Europeia muitos Estados-Membros enfrentam dificuldades, em termos de disponibilidade de fundos, endividamento e sustentabilidade dos sistemas de segurança social. Seria por isso insensato pretender definir ou impôr normas comuns nestes domínios. Tudo isto deve levar os Estados-Membros a fazer uma preparação cuidadosa e a discutir a questão das normas mínimas, com vista à eliminação da pobreza. Na sua pergunta, a Sra. Panayotopoulos-Cassiotou refere, em particular, a pobreza infantil. A pobreza atinge as crianças de famílias em que os pais estão desempregados e cujos rendimentos são insuficientes, ou nos casos em que os apoios ao rendimento familiar não são suficientes para eliminar as carências. Assim, a implementação de estratégias equilibradas e abrangentes, e as estratégias de inclusão activa, representam de alguma forma uma contribuição concreta para o bem estar das crianças e dos jovens. Muito obrigado. O emprego e o combate à pobreza e à exclusão social constituem os maiores desafios que se colocam à União Europeia e aos seus Estados-Membros. Devo sublinhar, no entanto, que as políticas de emprego, como as políticas sociais, pertencem à esfera de competências dos Estados-Membros. Neste domínio, a União Europeia apoia e complementa as acções dos Estados-Membros. É a razão pela qual os Estados-Membros devem escolher a melhor articulação das suas políticas, em função da sua situação económica e social específica, bem como da sua situação laboral. Permita-me mencionar algumas das medidas tomadas pela UE neste domínio, as quais se destinam, como já referi, a apoiar e complementar as políticas que são conduzidas pelos Estados-Membros no exercício das competências que lhes são próprias. Em primeiro lugar, a legislação da UE regulamenta um grande número de matérias relativas ao emprego, incluindo a livre circulação dos trabalhadores, a informação e consulta, condições de trabalho e medidas contra a discriminação. Segundo, a UE criou instrumentos como as orientações para as políticas de emprego, recomendações integradas e princípios comuns sobre flexissegurança, além de prestar orientação aos Estados-Membros na transposição e aplicação das suas políticas. Terceiro, e ainda no contexto desta forma aberta de coordenação, os Estados-Membros têm demonstrado um firme empenhamento político na troca recíproca de informações e experiências. O método aberto de coordenação contribuiu para isso com o estabelecimento de indicadores comuns, ao encorajar a realização de estudos e inquéritos entre os Estados-Membros e através do reforço da cooperação ao nível da União. No âmbito dos direitos dos trabalhadores e da melhoria das condições de trabalho, a legislação europeia cobre designadamente a circulação dos trabalhadores, a liberdade de informação e consulta, condições de trabalho, incluindo horários de trabalho, saúde e segurança no trabalho, além de medidas contra a discriminação, as quais abrangem também medidas relativas à igualdade de géneros. Permitam-me salientar que o Artigo 137º do Acordo explicita que as disposições do mesmo não se aplicarão a salários, o que significa que a União Europeia não está autorizada a fixar salários mínimos, nem a determinar ajustamentos entre os salários mínimos dos Estados-Membros."@pt17
"Hvala lepa gospe Panayotopoulos-Cassiotou za to vprašanje. V okviru že omenjene odprte metode koordinacije se države članice sicer spodbuja k zagotavljanju ustreznih minimalnih standardov. Odločitev o standardih, se pravi vrstah in višini pravic, pa je izključna domena držav članic. Zaradi raznolikosti stanja v državah članicah ocenjujemo, da ni smotrno vsiljevati skupnega standarda. Zavedati se je treba, da se v evropskem prostoru, prostoru Evropske unije, mnoge države članice srečujejo s problemi razpoložljivih javnih sredstev, z zadolženostjo in vzdržnostjo sistemov socialne zaščite. Zato je postavljanje, oziroma vsiljevanje enotnih standardov na teh področjih vprašljivo. Vse navedeno pa kaže na nujnost, da države članice previdno načrtujejo in obravnavajo razmere na področju minimalnih standardov, in s tem prispevajo k odpravljanju revščine. Spoštovana poslanka Panayotopoulos-Cassiotou v svojem vprašanju še posebej izpostavlja revščino otrok. Otroci so z revščino soočeni v gospodinjstvih, kjer so starši brez zaposlitve. V gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela, zaradi nezadostnih dohodkov v družini ali v primeru, da dohodkovna podpora ne zadostuje za odpravo revščine. Izvajanje uravnoteženih in celovitih strategij ter strategij aktivne vključenosti zato vsaj posredno, vendar bistveno prispeva k vzpodbujanju blaginje otrok in mladih. Hvala. Zaposlovanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti sodita med največje izzive Evropske unije in njenih držav članic. Vendar je pa treba poudariti, da sta tako politika zaposlovanja kot socialna politika v pristojnosti držav članic. Skupnost pa jih pri njihovih dejavnostih podpira in dopolnjuje. Države članice morajo zato razviti kombinacijo politik, takšnih, ki so ob upoštevanju njihovega gospodarskega in družbenega položaja ter položaja na področju zaposlovanja, najustreznejše. Dovolite mi, da navedem nekatere ukrepe Skupnosti na tem področju, ki pa so, kot rečeno, namenjeni podpori in dopolnjevanju politik, ki so v pristojnosti, oziroma jih vodijo države članice. Prvič, zakonodaja Skupnosti ureja precejšnje število zadev, ki se nanašajo na delo, vključno s prostim pretokom delavcev, informacijami in posvetovanjem, delovnimi pogoji in protidiskriminacijskimi ukrepi. Drugič, orodja kot so smernice za zaposlovanje, integrirana priporočila in skupna načela o prožni varnosti, politično usmerjajo države članice pri preoblikovanju in izvajanju njihovih politik. Tretjič, države članice so tudi v okviru odprte metode koordinacije pokazale močno politično zavezanost k izmenjavi informacij in medsebojnemu učenju. Odprta metoda koordinacije je k temu prispevala z opredelitvijo skupnih kazalnikov, spodbujanjem študij in medsebojnih pregledov ter s krepitvijo sodelovanja na ravni Evropske unije. V zvezi s pravicami delavcev in izboljšanjem delovnih razmer pravo Skupnosti med drugim ureja prosti pretok delavcev, informacije in posvetovanje, delovne pogoje, vključno z delovnim časom, zdravje in varnost pri delu ter proti diskriminacijske ukrepe. Ti se nanašajo tudi na ukrepe za spodbujanje enakosti med spoloma. Dovolite mi, da ob tem poudarim, da je v členu 137 pogodbe navedeno, da se določbe tega člena ne uporabljajo za plače. To pomeni, da Evropska unija ni pooblaščena za ukrepanje pri določanju minimalne plače. Prav tako ni pooblaščena za usklajevanje minimalnih plač med državami članicami."@ro18
"Ďakujem vám otázku, ktorú predložila pani Panayotopoulos-Cassiotouová. V rámci otvorenej metódy koordinácie, o ktorej som už hovoril, sa členské štáty v skutočnosti podporujú k tomu, aby poskytli vhodné minimálne normy. Rozhodnutie o normách – type a úrovni nárokov – patria do výlučnej právomoci členského štátu. Vzhľadom na skutočnosť, že situácia sa v členských štátoch rôzni, nevidíme dôvod na to, aby sme určovali spoločné normy. Musíme mať na mysli, že v priestore Európskej únie čelia mnohé členské štáty problémom, akými sú dostupnosť finančných prostriedkov, zadlženosť a udržateľnosť systémov sociálneho zabezpečenia. Bolo by preto neisté určovať alebo stanovovať spoločné normy v týchto oblastiach. Všetky tieto skutočnosti nasvedčujú tomu, že členské štáty by mali starostlivo plánovať a diskutovať o otázke minimálnych noriem a týmto spôsobom prispieť k odstraňovaniu chudoby. Pani Panayotopoulos-Cassiotouová vo svojej otázke uvádzala konkrétne chudobu detí. Deti sú konfrontované s chudobou v domácnostiach, kde rodičia nie sú zamestnaní, v domácnostiach, kde je miera zamestnanosti nízka a rodinný príjem nepostačujúci, respektíve tieto deti žijú v podmienkach, v ktorých príjem nepostačuje na odstránenie chudoby. Z tohto dôvodu vykonávanie vyvážených a integrálnych stratégií zameraných na aktívne začlenenie, aspoň do určitej miery, skutočne prispieva k podpore dobrých životných podmienok detí a mladých ľudí. Ďakujem. Zamestnanosť a boj proti chudobe a sociálnemu vylúčeniu predstavujú najväčšie výzvy pre Európsku úniu a jej členské štáty. Chcel by som však zdôrazniť, že zamestnanosť, ako aj sociálna politika, patria do právomoci členských štátov a Európska únia podporuje a dopĺňa ich činnosť v tejto oblasti. Z tohto dôvodu musia členské štáty vyvinúť najvhodnejšiu kombináciu politík, pričom zohľadnia svoju hospodársku a sociálnu situáciu a svoju situáciu v oblasti zamestnanosti. Dovoľte mi spomenúť niektoré opatrenia EÚ, ktoré boli v tejto oblasti prijaté a ktorých cieľom je, ako som už uviedol, podporiť a doplniť politiky, ktoré patria do právomoci členských štátov, ktoré ich vykonávajú. V prvom rade právne predpisy EÚ upravujú veľké množstvo záležitostí týkajúcich sa zamestnanosti vrátane voľného pohybu pracovnej sily, informovania a poradenstva, pracovných podmienok a opatrení zameraných na boj proti diskriminácii. V druhom rade sú to nástroje, akými sú napríklad usmernenia pre zamestnanosť, integrované odporúčania a spoločné zásady týkajúce sa flexiistoty a politické smerovania členských štátov pri transpozícii a vykonávaní ich politík. Po tretie, a tiež v rámci otvorenej metódy koordinácie, preukázali členské štáty pevný politický záväzok k výmene informácií a skúseností, z ktorých sa vzájomne môžu poučiť. Otvorená metóda koordinácie prispela k tomuto procesu prostredníctvom zavedenia spoločných ukazovateľov, podpory štúdií a vzájomných prieskumov a prostredníctvom užšej spolupráce na úrovni EÚ. V súvislosti s právami pracovníkov a zlepšením pracovných podmienok európske právne predpisy, okrem iného, upravujú pohyb pracovníkov, slobodu informovania a konzultácií, pracovné podmienky vrátane pracovného času, zdravia a bezpečnosti pri práci a opatrenia zamerané na boj proti diskriminácii, ktoré obsahujú aj opatrenia pre rodovú rovnosť. Dovoľte mi zdôrazniť, že v článku 137 zmluvy sa stanovuje, že ustanovenia tohto článku sa nevzťahujú na mzdy. Znamená to, že Európska únia nie je oprávnená stanoviť minimálnu mzdu, ani nie je oprávnená harmonizovať výšku minimálnej mzdy medzi členskými štátmi."@sk19
"Tack för frågan från Marie Panayotopoulos-Cassiotou. Inom denna öppna samordningsmetod, som jag redan har nämnt, uppmanas medlemsstaterna faktiskt att fastställa lämpliga minimistandarder. Beslutet om standarder – typ och nivå för berättiganden – ligger inom medlemsstaternas ansvarsområde. Eftersom situationen varierar i varje medlemsstat, anser vi inte att det finns någon anledning att införa en gemensam standard. Vi måste tänka på att många medlemsstater i EU arbetar med problem som tillgång till medel, skulder samt socialförsäkringssystemens hållbarhet. Det vore därför problematiskt att fastställa eller införa gemensamma standarder på de här områdena. Allt detta visar att medlemsstaterna både borde planera noga och diskutera frågan om minimistandarder, för att på så sätt bidra till att bekämpa fattigdomen. I sin fråga hänvisade Marie Panayotopoulos-Cassiotou särskilt till barnfattigdom. Barn utsätts för fattigdom i hushåll där föräldrarna saknar arbete, i hushåll där sysselsättningsnivån är låg och familjeinkomsten är otillräcklig eller i fall där socialbidraget inte räcker för att bekämpa fattigdomen. Därför kan man genom att genomföra väl avvägda och integrerade strategier samt strategier som omfattar aktiv integration åtminstone i viss utsträckning bidra till att främja barns och ungdomars välfärd. Tack. Sysselsättning, fattigdomsbekämpning och social utslagning utgör de största utmaningarna för EU och dess medlemsstater. Men jag vill påpeka att både sysselsättningspolitiken och socialpolitiken ligger inom medlemsstaternas ansvarsområde, och att Europeiska unionen stöder och kompletterar deras verksamhet. Därför måste medlemsstaterna utveckla den lämpligaste politiska kombinationen med hänsyn till landets ekonomiska och sociala situation samt sysselsättningssituation. Tillåt mig att nämna några av de EU-åtgärder som har vidtagits på det här området i syfte att, som jag redan har nämnt, stödja och komplettera den politik som ligger inom medlemsstaternas ansvarsområde. Det första är EU-lagstiftningen som reglerar ett stort antal ärenden som rör sysselsättning, bland annat fri rörlighet för arbetskraft, information och samråd, arbetsförhållanden och åtgärder för att motverka diskriminering. Det andra är instrument som sysselsättningsriktlinjer, integrerade rekommendationer och gemensamma principer om samt politisk rådgivning när medlemsstaterna ska införliva och genomföra denna politik. Det tredje handlar om att medlemsstaterna i denna öppna form av samordning har visat starkt politiskt engagemang för att utbyta information och lära av varandra. Denna öppna samordningsmetod har bidragit till att etablera gemensamma indikatorer genom uppmuntrande undersökningar och ömsesidiga rapporter och genom ett starkare samarbete på EU-nivå. I samband med arbetstagares rättigheter och förbättringen av arbetsvillkor reglerar EU-lagstiftningen bland annat den fria rörligheten för arbetskraft, informations- och samrådsfrihet, arbetsvillkor, inklusive arbetstid, hälsovård och säkerhet på arbetet liksom åtgärder mot diskriminering, som även omfattar jämställdhet mellan kvinnor och män. Låt mig påpeka att artikel 137 i avtalet handlar om att bestämmelserna i denna artikel inte ska tillämpas på löner. Det innebär att Europeiska unionen inte är behörigt att fastställa minimilöner och inte heller är behörigt att reglera minimilöner mellan medlemsstaterna."@sv22
lpv:unclassifiedMetadata

Named graphs describing this resource:

1http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Czech.ttl.gz
2http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Danish.ttl.gz
3http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Dutch.ttl.gz
4http://purl.org/linkedpolitics/rdf/English.ttl.gz
5http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Estonian.ttl.gz
6http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Events_and_structure.ttl.gz
7http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Finnish.ttl.gz
8http://purl.org/linkedpolitics/rdf/French.ttl.gz
9http://purl.org/linkedpolitics/rdf/German.ttl.gz
10http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Greek.ttl.gz
11http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Hungarian.ttl.gz
12http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Italian.ttl.gz
13http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Latvian.ttl.gz
14http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Lithuanian.ttl.gz
15http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Maltese.ttl.gz
16http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Polish.ttl.gz
17http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Portuguese.ttl.gz
18http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Romanian.ttl.gz
19http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Slovak.ttl.gz
20http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Slovenian.ttl.gz
21http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Spanish.ttl.gz
22http://purl.org/linkedpolitics/rdf/Swedish.ttl.gz

The resource appears as object in 2 triples

Context graph